Spoštovani članice in člani komisije, gospod minister, vabljeni ter ostali prisotni, prav lepo pozdravljeni.

Uspeli smo začeti kljub vsem težavam, ki so danes na cesti, vsem zastojem, ampak seveda mi bomo nekako poskušali to prebroditi naprej.

Pričenjam 9. sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice oziroma člani komisije: gospod Ferenc Horvath; in gospa Violeta Tomić.

Na seji kot nadomestni člani oziroma članice komisije s pooblastili sodelujejo: namesto gospoda Franca Breznika je Tomaž Lisec; gospod Andrej Rajh nadomešča gospoda Marka Bandellija; in gospoda Koprivca nadomešča Jani Prednik.

Glede na to, da je seznam vabljenih obširen, ga na tem mestu nebi prebirala, saj je razviden s sklica. Svojo udeležbo sta opravičila: mag. Suzanne Weitlaner, predsednica kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko Pavlova hiša; in Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje komisije.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker pa v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TOREJ NA OBRAVNAVO, INFORMACIJO O VKLJUČENOSTI TEMATIKE O SLOVENSKI SKUPNOSTI ZUNAJ MEJA REPUBLIKE SLOVENIJE V PROGRAME OSNOVNOŠOLSKEGA IN SREDNJEŠOLSKEGA IZOBRAŽEVANJA V REPUBLIKI SLOVENIJI.

K tej točki ste prejeli gradivo: Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU; Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper; in Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. To gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. Obveščam vas, da ste na mizo prejeli tudi predloge sklepov komisije.

Današnjo sejo sem sklicala oziroma gospa predsednica, ker jo nadomeščam, na podlagi priporočil, ki smo jih v razpravah na sejah tega delovnega telesa slišali večkrat, hkrati pa sta bili junija 2019 objavljeni zaključni poročili dveh ciljno-raziskovalnih projektov o vključenosti tematike o slovenski skupnosti zunaj meja Republike Slovenije v programe osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja v Republiki Sloveniji Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper.

Zato predlagam, da se najprej seznanimo z izsledki teh dveh projektov, nato pa bi besedo dobili tudi ostali vabljeni. Se s tem načinom vodenja seje strinjate? Torej vidim, da s strinjate, ne vidim nasprotovanja.

Zato dajem besedo predstavnikom Inštituta za slovenstvo, izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, da nam prestavijo ugotovitve ciljno-raziskovalnega projekta Dejanska in potrebna prisotnost tematike slovenskega izseljenstva v učnih načrtih v osnovnih in srednjih šolah Republike Slovenije. Lepo vas prosim, da se za zvočnih zapis in njegov prepis predstavite.

Lep pozdrav. Moje ime je Mojca Ilc Klun.

Prihajam iz oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je bila partner samega projekta CRP-a, torej dejanska in potrebna prisotnost tematike slovenskega izseljenstva v učnih načrtih v osnovnih in pa srednjih šolah. Vodilni partner, torej vodja samega projekta, pa je bil Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. V skupnem imenu bom na kratko predstavila poročilo sama, sicer je pa z mano tudi kolegica z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije.

Najprej zagotovo bi se rada zahvalila, da je tematika slovenskega izseljenstva prišla na dnevni red seje. Se mi zdi, da je to zelo pomembno. Veseli nas, da so bili rezultati našega projekta slišani in v nekaterih primerih do današnjega dne tudi uslišani, kar morda lahko potem tudi v nadaljevanju nekaj na to temo rečemo.

Namen našega projekta je bil torej ugotoviti v prvi vrsti kako in na kakšen način je tematika slovenskega izseljenstva vključena v formalni okvir vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, torej v osnovno in pa srednje šolstvo, kako in na kakšen način so te tematike prisotne v učnih načrtih, učbenikih in pa samostojnih delovnih zvezkih. Potem v samem poročilu smo podali nekaj konkretnih predlogov kako bi lahko obstoječe učne načrte prenovili. Moram poudariti torej, da se nismo v samem poročilu oziroma v sami raziskavi naslanjali na to, da bi učne načrte še dodatno obremenjevali, torej trpali z novami vsebinami, predvsem pa je bil naš namen torej posodobiti oziroma nekako preoblikovati posamezne učne cilje. Zaradi tega, ker smo želeli to tematiko tudi celostno preučiti, smo se odločili tudi, da bomo izpeljali širšo raziskavo med splošno javnostjo, torej da sploh izvemo kaj povprečni Slovenec recimo o tej tematiki ve, razume oziroma kakšno ima sploh zanimanje to te tematike.

Pa naj se zdajle, torej v prvi točki, dotaknem vključenosti tematike v sam vzgojno-izobraževalni proces, torej v ta formalni okvir vzgoje in izobraževanja, to so učni načrti.

Učni načrti so torej uradni dokumenti, kurikularni dokumenti, kjer so zapisane tako vsebine kot tudi učni cilj, tako splošni operativni učni cilji, kompetence in pa standardi znanja, ki naj bi jih vsak učenec oziroma dijak v nekem, po koncu vzgojno-izobraževalnega obdobja dosegal. Torej lahko sklepamo, tisto, kar je zapisano v učnih načrtih, tisto se v šoli poučuje oziroma v razredu poučuje in kar ni treba učiti. In na ta način torej nas je zanimalo kako in na kakšen način so te tematike dejansko vključene v ta formalni okvir.

Tematika, ki je po našem mnenju izredno pomembna, je sama analiza pokazala torej, da je izpuščena oziroma spregledana iz učnih načrtov, tako osnovnošolskih kot srednješolskih, večine predmetov. Poudarim naj, da osnovnošolski učni načrti, recimo za geografijo in zgodovino, te tematike sploh ne vključujejo. Tudi za predmet recimo Državljanska in pa domovinska vzgoja in etika, potem tudi sociologija recimo v srednji šoli, ki vključujejo dejansko tematike kjer bi se lahko umestilo slovensko izseljenstvo v same vsebine, pa to ni trenutno prisotno v uradnih, torej v kurikularnih dokumentih. In torej lahko sklepamo torej, da se o tem učenci in pa dijaki v šolah ne učijo oziroma da ta tematika, lahko rečemo, da ni, da je spregledana oziroma da ni prepoznana kot pomembna. V srednješolskem izobraževanju se naredi malce neka nadgradnja. Recimo, če dam za primer učni načrt za geografijo za srednješolsko izobraževanje, kjer morajo dijaki poznati termin izseljenca in pa morajo poznati recimo lokacije, kjer so izseljenci po svetu oziroma kjer so posamezne izseljenske skupnosti. Dejstvo je, da je to na ravni te najnižje stopnje znanja, torej nekega priklica po umeščenosti. Se pravi vedo koliko približno je Slovencev po svetu in kje približno so, ne pa nič o slovenskih skupnostih, se pravi nimamo ni neke celostne predstave slovenskega izseljenstva. In zagotovo si to želimo, torej, da bi naši tudi mladi bili neki kritični, razmišljujoči, aktivni državljani, ki bi nekaj o teh vsebinah tudi vedeli. Potem pri predmetu Družba, ki se poučuje v petem razredu osnovne šole, otroci so stari 9, 10 let, je tematika slovenskega izseljenstva zopet na poznavanju terminologije, se pravi termina izseljenec in pa nekaj ključnih osnovnih dejstev naj poznajo o njih, se pravi zgolj za neko faktografijo.

Potem zdi se nam potrebno poudariti to, da je tematika izredno medpredmetna, torej, da jo je možno obravnavati v okviru različnih predmetov, ne samo slovenskega jezika recimo, kjer obravnavamo vlogo slovenščine v izseljenskih skupnostih, ali recimo v književnosti, kjer se je pokazala popolnoma spregledanost recimo nekih književnih oziroma literarnih del iz izseljenstva, kar ima za obvezno oziroma priporočljivo domače branje otroci. Potem nenazadnje tematiko zagotovo lahko vključimo v geografijo, zgodovino, sociologijo, glasbo, tako glasbo, likovni pouk. Skratka imamo različne možnosti za to medpredmetnost in ta medpredmetnost je zelo vključena že v obstoječe učne načrte, torej vsi učni načrti jo poudarjajo. Dejstvo pa je, da je vsaj na predmetni stopnji, to nekoliko v oblakih še trenutno. In se mi zdi, da prikaz nekih takih vsebin, ki so možne za medpredmetno povezovanje, kjer lahko dosegamo še neke druge cilje, neke strpnosti drug do drugega in tako naprej, zagotovo lahko vključimo to tematiko.

V drugi točki smo se lotili analize učbenikov in pa samostojnih delovnih zvezkov, ki odslikavajo tisto, kar je zapisano v učnih načrtih – vse, kar je zapisano, torej cilji, ki so zapisani v učnih načrtih, za to, da je učbenik potrjen, morajo biti seveda tudi v samih učbenikih. Ni pa to vse. Lahko se torej avtorji učbenikov, založniki, uredniki odločijo, da bodo v učbenike vpisali tudi neke druge stvari oziroma vsebine, ki se njim zdijo pomembne oziroma jih smatrajo za pomembne.

Tako je sama analiza učbenikov pokazala, da kljub temu, da so stvari izpuščene iz formalnega okvira izobraževanja, torej iz učnih načrtov, nekaj vsebin pa je prisotnih tudi v učbenikih kar se tiče slovenskega izseljenstva. Vendar se tu pokaže zelo velika diskrepanca - torej na kakšen način so te vsebine predstavljene, jih je zelo, zelo malo, zopet na ravni neke faktografije, torej ne dobimo - sploh pa ne današnje – podobe slovenskega izseljenstva, se pravite aktualizacije, uresničevanje tega didaktičnega načela aktualizacije, kar se mi zdi izredno pomembno.

Tretja točka naše raziskave je bila vezana na vprašalnik, na raziskavo med splošno javnostjo. V samo raziskavo smo vključili 711 ljudi in jih povprašali o znanju, razumevanju, odnosu do tematike slovenskega izseljenstva.

Rezultati ankete oziroma vprašalnika so pokazali, da ljudje na splošno najprej zelo splošno zelo slabo razumejo samo terminologijo, zaplete se že pri razumevanju pojma izseljenec, kdo je izseljenec, zamenjava teh terminov. Se pravi tu se že pokaže torej, da bi bilo potrebno tudi na tem nekaj narediti, zagotovo pa tudi pri neki celostni, se pravi naš vprašalnik je vključeval celo kopico nekih vprašanj o slovenskem izseljenstvu in se je izkazalo za izredno, izredno slabo poznavanje te tematike. In v anketi nas je tudi zanimalo torej ali tematika zanima javnost, in, presenetljivo, 73 % jih je odgovorilo, da jih zanima oziroma vsaj delno zanima, se pravi je nek interes, 54 % pa jih je poudarilo, da bi veljalo v šolskem sistemu tej tematiki nameniti več časa, več pozornosti, torej tudi del samega pouka.

Zagotovo se nam zdi to pomembno izpostaviti, da bi veljalo te stvari upoštevati tudi pri prenovi kurikularnih dokumentov, torej učnih načrtov s strani morda Zavoda za šolstvo.

Selitve, izseljevanje se mi zdi, da je izredno pomembna tematika, aktualna tematika, o kateri vsakdo misli, da vse ve, pa po drugi strani zelo malo vemo o tem oziroma vedo o tem zlasti mladi. Se mi zdi, da to nebi smela biti samo tematika nekih splošnih, občih medijev, bodisi televizije, časopisa, radia oziroma sploh socialnih omrežij, da bi morali mladi dobiti to informacijo v šolah. Zaradi tega, ker pa ni prisotno v šolah tako kot bi moralo biti, pa seveda posegajo po nekih drugih virih informacij. In z eno raziskavo, ki sem jo tudi sama izpeljala, sem ugotovila, da v bistvu socialna omrežja imajo zelo velik vpliv na mnenja mladih tudi kar se tiče migracij, tudi kar se tiče izseljenstva. Tako, da tu se mi zdi, da je potrebno nekaj narediti tudi v tej smeri.

Nenazadnje tudi raziskava je pokazala, da velik oziroma da pomemben odstotek ljudi vprašanih je že razmišljajo, da bi se izselilo iz Slovenije – 54 % jih je omenilo, da so že vsaj enkrat pomislili, da bi se izselili iz Slovenije. In ta odstotek se poveča med mladimi, torej starimi do 20 let tam 65 %, kar se mi zdi, da ni za spregledati.

Zdaj, kaj smo z našo raziskavo dokazali? Da je potrebno kurikularne dokumente predmetov posodobiti. Kot sem že na začetku povedala, torej ne dodajati novih vsebin, ker so, veliko imam stika z učitelji, zelo so polni, treba jih je samo posodobiti. Posodobiti, aktualizirati. Pred 10 leti so bili sprejeti zadnji učni načrti, torej trenutno veljavni sprejeti leta 2010, 2011. Se mi zdi, da smo zdaj že prišli v to obdobje, ko bi se veljalo o tem pogovoriti, torej kaj in kako, zagotovo umestiti tematike slovenskega izseljenstva tudi v same učne načrte.

Torej zakaj bi potrebovali mladi sploh znanje in pa razumevanje o tej tematiki? Ne smemo pozabiti, da so procesi izseljevanja vplivali na družbeno, socialno, demografsko, politično, gospodarsko podobo Slovenije. Tudi danes je slovenska izseljenska skupnost izredno močna, povezana, dejavna in pa lahko rečemo, da tudi vplivna. Prenova kurukularnih dokumentov, torej učnih načrtov, pa ne zahteva samo torej posodobitve nekih učnih načrtov in pa učbenikov, ampak zagotovo vidimo tudi priložnost tu v strokovnem izpopolnjevanju učiteljev. Torej tudi tu zavod za šolstvo je organiziral preteklo oziroma, ja, v preteklem šolskem letu eno precej odmevno konferenco tudi na temo, kjer smo se našli, torej kjer smo predstavili tudi rezultate naše raziskave in se mi zdi, da izobraževanje, strokovno izpopolnjevanje učiteljev, da bi vedeli kaj in kako, katera učila imajo na voljo, kako do tega pristopiti, da jim je treba nuditi tudi to strokovno podporo.

Potem predlagali smo vrsto nekih medpredmetnih projektov, ki bi se jih lahko lotili po osnovnih in pa srednjih šolah, vse je zapisano tudi v samem poročilu. Tudi nekaj konkretnih poročil, recimo za Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za natečaje recimo, se mi zdi, da je ena taka zelo motivacijska spodbuda. Zelo uspešne natečaje ima urad za diplomska, magistrska in pa doktorska dela. Se mi zdi, dabi bilo učinkovito tudi na srednješolskem in pa osnovnošolskem izobraževanju nekaj takega vpeljati za neke raziskovalne projekte osnovnošolcev in pa srednješolcev. S tem bi motivirali ne samo otroke, torej učence, ampak zagotovo tudi mentorje. Potem predlagali smo tudi nekaj okroglih miz, natečajev, literarno-likovnih natečajev, morda nekih potujočih razstav. Skratka naše poročilo vključuje nekaj konkretnih predlogov kako bi veljalo te vsebine medpredmetno povezati in pa vpeljati v šolski sistem. Smiselno se nam zdi tudi povezovanje učencev in pa dijakov recimo v Republiki Sloveniji s tistimi, ki so del slovenske izseljenske skupnosti v tujini. Sama poznam delovanje ene izmed ljubljanskih gimnazij, ki to že približno 20 let vpeljuje, to prakso, ko je zaenkrat oziroma do današnjega dneva okrog 70 dijakov in pa dijakinj te srednje šole odpotovalo v Združene države Amerike v Cleveland in spoznalo tamkajšnjo slovensko izseljensko skupnost. Se mi zdi, da ta neposredna izkušnja je zagotovo zelo pomembna in pa omogoča torej potem tudi prenos konkretnih informacij nazaj v Slovenijo in širjenje tega kako in na kakšen način slovenske izseljenske skupnosti torej delujejo po svetu.

Zagotovo vidimo, torej mi smo podali nekaj konkretnih predlogov, zagotovo pa mislimo torej, da imajo kot pomembni izvrševalci kurikuluma tudi učitelji vrsto svojih pobud kako, na kakšen način bi se ta tematika lahko vpeljala v šole. Zagotovo je pa pomembno, se pravi to nadgraditi tudi s samim stalnim strokovnim izpopolnjevanjem.

V poročilu je potrebno izpostaviti tudi, da smo predlagali spremembo 8. člena Zakona o osnovni šoli, ki je vezano na dopolnilno izobraževanje učencev. Ta določa, da so do dodatnih ur slovenskega jezika upravičeni samo tisti učenci in pa dijaki, katerih materni jezik ni slovenski. Veseli nas, da je na tem področju že prišli do sprememb. Z novim pravilnikom o normativih in standardih za izvajanje programov osnovne šole, ki velja od letošnjega septembra dalje, so do dodatnih ur upravičeni tudi učenci, katerih materni jezik je slovenski, če so se pred vključitvijo v osnovno šolo v Republiki Sloveniji izobraževali nekje drugje. Se pravi tu pridejo v poštev vsi tisti, ki morda iz slovenskega izseljenstva pridejo k nam in se šolajo in imajo seveda manko znanja slovenskega jezika in jim je zagotovo to težko. No, so zdaj upravičeni tudi do tega in to se mi zdi, da je ena izmed odličnih popotnic oziroma nadgradnja našega projekta.

Torej, rezultati - da na kratko samo zaključim - učnih načrtov in pa učil. In raziskava je torej pokazala nekako spregledanost, izključenost tematike slovenskega izseljenstva, slovenskih vsebin iz formalnega vzgojno-izobraževalnega procesa. Glede na to, glede na dejstvo, da izven meja današnje Slovenije živi okrog 500 tisoč ljudi, torej Slovencev, predstavlja to približno eno četrtino vseh Slovencev, se nam zdi pomembno, da se tem tematikam nameni pomembno mesto oziroma ustrezno mesto v vzgoji in pa izobraževanju. Slovensko izseljenstvo je pomemben del naše zgodovine, je pomemben del sedanjosti in pa prihodnosti in vpliva na ekonomsko, demografsko, gospodarsko, kulturno podobo lahko rečemo današnje države oziroma našega naroda. Menimo, da bi potrebna oziroma, da bi primerna vključenost teh vsebin v vzgojno-izobraževanje pomembno vplivala na neko celovito, na nek celovit pogled tako na pretekle kot tudi na sodobne današnje izseljenske procese oziroma procese izseljevanja Slovencev, na spoštovanje različnosti med različnimi izseljenskimi skupnostmi oziroma migracijskimi skupnostmi na splošno, nenazadnje pa tudi k poznavanju, razumevanju in pa tudi spoštovanju vseh tistih Slovencev, ki živijo izven meja, torej naše države.

Hvala lepa za besedo.

Hvala lepa tudi vam za, bom rekla skoncentrirano in podrobno predstavljeno vaše delo.

Sedaj pa prosim še predstavnika Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper, da nam predstavijo poročilo ciljno-raziskovalnega projekta Slovensko zamejstvo kot vsebine kurikuluma osnovnih in srednjih šol v Sloveniji. Lepo vas prosim, da se za zvočni zapis in njegov prepis predstavite.

Dober dan vsem. Lepa hvala za vabilo na to srečanje. In opravičilo za zamudo s katero smo prišli na to sejo. Namreč prometni zastoji ovirajo komunikacijo ne samo sistemske ovire obstajajo v slovenji, ampak očitno tudi čisto praktične ovire v komunikaciji med zamejstvom in osrednjo Slovenijo. Rad bi opravičil tudi kolege predstavnike obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, ker iz istega razloga zamujajo - nekateri, nekateri so uspeli priti - in tudi naše kolege, ki so tu zastopani na tem koncu mize.

Naša predstavitev bo, mislim, bom dal besedo tudi ostalim kolegom, da povejo svoje s svoje strani, jaz kot vodja bi rad samo uvodoma nekaj generalnih vtisov oziroma nekaj stališč bolj splošnega značaja izrazil v tem pogledu. Dovolite mi, da kot recimo raziskovalec, ki se že približno 40 let ukvarja s temi vprašanje, povem nekaj o tem kako Slovenija gleda na zamejstvo oziroma kako so te zamejske teme prisotne v, recimo ne samo učbenikih v šolskem sistemu, ampak tudi nasploh.

Če pogledamo rezultate naše raziskave, ki so verjetno precej podobni tistim, ki so bili prikazani ravnokar glede zdomstva, bi lahko rekli, da ti lepo zrcalijo, predstavljajo to kako je umeščena ta problematika v percepcijo, bi rekel slovenske stroke in sicer slovenske družbe, tega vprašanja. po drugi strani opažamo, da, lahko rečemo zelo generalno, da prihaja v tem pogledu do določene regresije v obravnavi teh vprašanj v zadnjem obdobju, se pravi približno od 90. let do danes, ne samo v količinskem smislu oziroma koliko so ta vprašanja zastopana, prisotna, se pravi v učnih programih, konkretno v učbenikih in potem konkretno v izobraževalnem procesu, te aspekte ste verjetno že pogledali oziroma te rezultate na kratko pregledali v gradivih in bodo predstavljeni potem s strani kolegice dr. Lucije Čok, ki je dala pravzaprav pobudo za to raziskavo in jo spremljala. Ampak problem je poleg te količinske, bi rekel zadeve oziroma obsega tega, zastopanosti te tematike v teh treh nivojih, če tako vzamemo, s katerimi se posreduje ta znanja oziroma te vsebine učencem in dijakom, je zelo problematično, po mojem mišljenju, razumevanje samega koncepta tega vprašanja, se pravi kako se opredeljuje zamejski prostor oziroma Slovence v sosednjih državah. Tukaj prihaja vedno bolj v ospredje nekakšna, upam si trditi folklorizacija tega vprašanja oziroma kot neka percepcija teh okolij oziroma teh družbenih kot nek relikt recimo določenega preteklega stanja, ne pa kot neko zelo aktualno, bi rekel okolje, družbeno okolje, kjer se pravzaprav dogajajo družbene integracije in predstavljajo tako rekoč evropske procese v malem.

Naše raziskave, ki smo jih opravljali na znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru, se pravi ustanovi, ki ravnokar praznuje 25 letnico in je bila ustanovljena tudi za to, da preučuje ravno ta vprašanja v območjih stika, kot jih imenuje, se pravi območja, kjer se prepletajo družbene, kulturne in različne druge meje in sobivanja, so namreč pokazala, da so v resnici manjšinska okolja dvojni integratorji. Se pravi to so okolja, kjer prihaja do povezovanja v smislu čezmejnega povezovanja, se pravi so manjšine dokazano se pravi z raziskavami, ki smo jih opravili v okviru tudi programske skupine, ki jo vodim že 20 let doslej, da so manjšine vsaj dvakrat toliko vključene v čezmejne tokove kot ostalo mejno prebivalstvo. In to zlasti ne toliko samo na kulturnem področju, se pravi obiski raznih kulturnih dogodkov in tako naprej, ampak predvsem v funkcionalnem, na funkcionalnem področju, se pravi so dejansko tudi gospodarski akterji povezovanja tega obmejnega prostora. V tem smislu imajo zelo pomembno funkcijo v smislu mednarodne integracije. Po drugi strani imamo izredno pomembno funkcijo manjšin v smislu interne integracije, se pravi med t.i. večinskim okoljem, se pravi večinsko družbo znotraj katere živijo in samo manjšinsko kulturo, ki pa seveda predstavlja preko sebe tudi matično kulturno zaledje.

Se pravi, če tako pogledamo, so to najcenejši - in to sem že več kot 20 let skušal prepričevati naše ministre, predstavnike, vladne predstavnike in tako naprej –, najcenejši pravzaprav promotor slovenske kulture in slovenske družbe izven Slovenije. Se pravi podpiranje zamejstva, poznavanje zamejstva in razvijanje tudi zamejske slovenske kulture, ki je med drugim zapisana v ustavi jasno, je tudi zelo pomembno iz čisto praktičnih funkcionalnih vzrokov in seveda tudi za ohranjanje tudi kulture samega slovenskega naroda. Saj nekoč smo tudi imeli program oziroma paradigmo, ki se je imenovala skupni kulturni prostor. Žal se ta paradigma v zadnjem obdobju ni veliko razvijala oziroma, če pogledamo vsaj raziskovalno področje, imamo tukaj velik manko. Šele pred kratkim je bil sprejet raziskovalni program, ki vključuje tudi zamejske raziskovalce in zamejske inštitucije, ki ga tudi izvajamo na Znanstveno-raziskovalnem središču. Povezuje in / nerazumljivo / in slovenski raziskovalni inštitut v Trstu. To je prvič po skoraj 30 letih odkar obstaja Slovenija, da imamo pravzaprav priložnost, da se tudi na znanstveno-raziskovalnem področju povezujemo - kar je absurd seveda, ne? Vsi živimo v Evropski uniji, to je odprt prostor, pa vendar obstajajo velikanske ovire, ki so čisto administrativnega značaja, za konkretno povezovanje slovenskega kulturnega in znanstvenega prostora.

No, seveda tukaj priložnosti za, bi rekel vplivanje ali za bolj učinkovito poseganje v zamejsko okolje, so še velike oziroma priložnosti se nam kažejo. Na primer v tem, da bo, to sem hotel tudi poudariti z našimi krovnimi organizacijami Slovencev v Italiji, velika priložnost se zdaj pokaže na primer ob stoletnici požiga narodnega doma. Kot veste, bo to julija naslednje leto pomemben dogodek, kjer bo prisoten predsednik Italijanske Republike, ampak tudi naš, se pravi slovenski. In bo ob tej priložnosti verjetno simbolično prišlo do predaje, delne seveda ali simbolične, tega pomembne postojanke oziroma tega pomembnega središča slovenske kulture v zamejstvu – ne pozabimo, da je bil Trst takrat največje slovensko mesto po številu slovenskega prebivalstva -, da bi se to povrnilo slovenskim uporabnikom, se pravi slovenski manjšini. Ampak mislim, da je to velika priložnost, da je lahko tudi država Slovenija bolj prisotna in bolj aktivna v promociji sebe in svojih manjšin. In zato sem predlagal in predlagam tudi tej komisiji, da podpre idejo, da bi se tu razvil in nastal nek center za preučevanje, za spremljanje odnosov med Slovenc in Italijani oziroma o razvoju skupnih kulturnih tokov in izmenjav na tem področju. Se pravi, da bi bila tudi Slovenija prisotna z lastnim središčem, ki bi povezovalo svoje znanstvenike, raziskovalce, raziskovalce v zamejstvu z raziskovalci univerze v Trstu in podobno. Mislim, da je to nekaj, kar se je dogajalo takoj po padcu berlinskega zidu na primer med Nemčijo in Poljsko. Nemci so bili zelo aktivni v tej promociji oziroma pri tej reintegraciji tega obmejnega prostora, Slovenija je tu relativno precej zamujala, seveda tudi Italija, če tako vzamemo. In mislim, da je zdaj čas po tolikih letih, da konkretno se nekaj ukrene tudi v tem smislu.

No, če se pa vrnemo zdaj na tole našo majhno raziskavico, ki opredeljuje to kako se v učnih načrtih, učbenikih in sploh v izobraževalnem procesu vedemo oziroma poznavamo to okolje slovenskega zamejstva oziroma Slovencev v sosednjih državah. Naj povem zelo na kratko naše rezultate.

Se pravi, nekaj sem že omenil, in sicer to splošno občutek, rezultati kažejo na določeno regresijo v obeh komponentah, se pravi v količinskem smislu oziroma v tem koliko se teh informacij posreduje in tudi v vsebinskem smislu, v smislu kakšna je kvaliteta teh informacij, ki se jih posreduje oziroma kako se te Slovence v zamejstvu pravzaprav obravnava.

Tukaj je, se pravi zelo na kratko, bo potem kolegica dr. Lucija Čok bolj podrobno to osvetlila, lahko rečemo, da je ta tematika v osnovnih šolah, pravzaprav je ni. Se pravi učenci v osnovnih šolah se seznanjajo z manjšinami v Sloveniji, zelo malo oziroma v učnem načrtu pa tega ni pravzaprav, kakšen je položaj oziroma kdo so in kje so Slovenci v sosednjih državah. Te informacije v osnovnih šolah učenci ne dobijo razen, če so profesorji oziroma učitelji dovolj prizadevni – in po navadi starejše generacije so bile – da so to vsebino vendarle vključevali v njihova predavanja oziroma učne načrte, čeprav legalno v učnih načrtih ta tematika ni bila oziroma ni zastopana. Tako, da v praksi se s tem vprašanjem seznanijo šele dijaki srednjih šol in tudi to v zelo variabilni obliki. Se pravi kot geograf, če dovolite, bom izpostavil področje geografije, ki je tradicionalno bilo tisto, ki je najbolj se ukvarjalo s tem vprašanjem, no, in tukaj na področju geografije imamo vendarle še nekaj teh informacij, so pa seveda v tem pogledu po navadi take, da se z leti zmanjšujejo. Se pravi, starejši učbeniki imajo kolikor toliko dobro prikazano to področje, bolj kot se bližamo aktualnemu obdobju, se pravi novejši učbeniki pa tega imajo vedno manj in nekateri sploh nič, čeprav je to predvideno v učnem načrtu. Se pravi, učbeniki pa teh vsebin sploh ne vključujejo, pa so bili vseeno sprejeti in finančno podprti.

Drugo vprašanje je recimo in bo kolegica Barbara Riman tu me gotovo dopolnila pri tem, da na primer Slovenci na Hrvaškem pa sploh niso vključeni niti v ta že skrčeni, omejeni obseg prikaza. Se pravi, kot da jih nebi bilo. Institucionalno mi v srednji šoli dijake učimo, da Slovencev na Hrvaškem preprosto ni, ker smo ohranili samo tisto tradicionalno, če tako vzamemo, staro strukturo, se pravi Slovenci v Italiji, pa v Avstriji, pa na Madžarskem. Dijaki, to je vse, kar naj bi morali znati, naj na zemljevidu pokažejo kje živijo Slovenci v zamejstvu, to je rezultat tega znanja. To je vse, kar pričakujemo, da bodo znali dijaki srednjih šol. In lahko kot univerzitetni profesor potrdim, da prihajajo dijaki na univerzo z nobenim znanjem o Slovencih v sosednjih državah, pa niti o zgodovinskih dogajanjih, ki so to situacijo pravzaprav povzročile, zakaj je do tega prišlo in kakšna je pravzaprav današnja struktura, funkcija in pomen Slovencev v zamejstvu. Vsega tega znanja preprosto ni.

Predajam besedo kolegici dr. Luciji Čok, ki bo bolj podrobno prikazala naše rezultate.

Hvala lepa - dr. Bufon, samo moram povedati zaradi magnetograma.

In besedo dajem dr. Luciji Čok.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Jaz sem pač že od samih začetkov na znanstveno-raziskovalnem središču raziskovalka tega področja, predvsem prostorov v stiku, dvojezičnosti, medkulturnosti. In smo se resnično temu, tej tematiki, ki je bila kot ciljni raziskovalni projekt, kar pomeni bi rekla obroben projekt, ki je tudi finančno tako podhranjen, lotili z veliko vneme, lahko rečem, da večinoma pro bono. In vsi naši raziskovalci so z velikim, z veliko resnostjo in odgovornostjo se lotili dela. Poleg tega, preden začnem z nekaj podrobnostmi o tem projektu, bi pa še se zahvalila komisiji, da je si vzela čas in tudi, da je pokazala pozornost do te tematike, ker običajno se to ne dogaja. Običajno so naši projekti pač ali publicirani, rezultati so v člankih, so v publikacijah. Sama vem, da karkoli sem že objavljala in celo pošiljala bodisi ministrom ali pa odborom, je to verjetno obležalo po predalih. In tokrat smo presenečeni za vašo pozornosti in tudi za pozornost, ki smo jo doživeli s paneli, ki jih bom kasneje predstavila, ki so resnično pokazali, da je ta tematika v velikem interesu večine strokovne javnosti zaenkrat, ampak tudi laične, ker smo tudi to lahko preizkusili.

Jaz mislim, da se bodo stvari zelo ponavljale s predhodnimi ugotovitvami okoli projekta, ki ga je imel mislim, da Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in da je to pravzaprav celota, ki bo dala tej komisiji neko, bi rekla podobo o tem kako mi doživljamo naše Slovence oziroma v zamejstvu, kakor v izseljeništvu, del korpusa slovenskega naroda. Mi so lotili seveda slovenskega šolskega sistema z namenom, da vidimo, kaj se dogaja pri nas. Ampak vendarle smo, kot ste slišali, vključili tako inštitut za narodnostna vprašanja, ki je segel tudi na dvojezično šolstvo v Prekmurju in pa na Slovence na Hrvaškem in pa tudi slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta, ki je prispeval kot nek, bi rekla supervisor – nismo ga imeli točno v raziskavi, ampak tisti, ki nam je svetoval iz njihovega vidika kako vidi to problematiko in ki je tudi pripravil ekspertizo kaj se pa dogaja na primer v Italiji. Nismo pa še uspeli narediti še ekspertizo kaj se dogaja z manjšinami v šolskem sistemu v Avstriji ali pa na Madžarskem ali pa na Hrvaškem, ampak to še lahko naredimo. Mislim zaradi primerjalne, ker smo pač v evropskem prostoru in tudi v skupnem kulturnem prostoru je dobro, da bi vedeli kako pa drugi ravnajo – ali zato, da potrdimo svoja prizadevanja ali zato, da jih izboljšamo.

Torej naš projekt je trajal, tako kot oni drugi, 18 mesecev. In mi smo najprej se lotili seveda učnih načrtov, slovenščine, zgodovine, geografije, družbe, etike in družbe, likovne vzgoje, glasbene vzgoje v osnovnih šolah, druga in tretja triada, drugo in tretje obdobje, ter slovenščine, zgodovine, geografije, sociologije v srednjih šolah tako s slovenskim kot z italijanskim jezikom in v dvojezičnih šolah. S tem smo seveda ugotovili, da so učbeniki sicer težko dosegljivi tisti, ki so v razredu, ker so nam potem sami učitelji povedali, da uporabljajo tudi druga gradiva, ki jih mi pač nismo mogli pregledati in nam je mogoče kaj ušlo. To, kar pač prinaša spletna stran ministrstva, tam so nam pač dosegljivi dokumenti. Malo smo jih dobili recimo na šolah z italijanskim jezikom osebno iz njihovih rok. In pa učbenike, ki pa, seveda, nekateri so novi, drugi so že odpisu, so pa še vedno prisotni v šolah. Tako, da je bilo naše delo kar obsežno glede tega, bi rekla bibliografskega raziskovanja.

To, kar je povedal kolega dr. Bufon, je seveda najprej ugotovljeno – da so stari učbeniki bili veliko boljši od novih oziroma v tem smislu, da so to problematiko res vključevali bolje kot jih vključujejo novi.

Tudi pri učnih načrtih, zdaj ne bom šla analizirati vseh, ampak že ugotovite, da nov učni načrt za slovenski jezik, ki je bil letos potrjen, ni nič več doprinesel k problematiki, kot so bili stari učni načrti. Torej prilika je bila, ko je nastal letos nov učni načrt za slovenski jezik, da bi vendarle to problematiko bolje zastopali kot so jo v starih učnih načrtih. No, sicer je priložnost, da se pač delajo še novi učni načrti in v tem primeru upam, da bo tudi zaradi odmevnosti, ki jo boste tudi vi dali tej problematiki, verjetno malo več pozornosti.

To pa ni bilo dovolj. Mi smo želeli seveda ugotoviti tudi stvarno kaj se dogaja. Se pravi, kako lahko stvarno ugotoviš kaj se dogaja s to vsebino? Da enostavno vprašaš učence in vprašaš učitelje in vprašaš javnost kaj pravzaprav vedo o tem. Zato smo anketirali učence in dijake, 449 osnovnošolcev in 230 srednješolcev. In seveda s to tematiko poskušali, in s to vsebino in vprašanji poskušali ugotoviti kako in kaj je s tem. Jaz bom obe analizi tega vprašalnika, ki smo ga ponudili, povedala takoj za tem, ko povem, da smo naredili potem tudi anketo med javnostjo, in sicer 628 posameznikov iz vseh regij Slovenije. No, s tem smo dobili seveda nekaj odgovorov. Več odgovorov smo potem dobili še z intervjuji z učitelji – teh je bilo seveda manj, so bili približno 20 intervjujev na različnih koncih po Sloveniji.

Ko pa smo ugotovili kaj pravzaprav smo našli in kaj prispevamo k temu kaj želimo prispevati k temu, da bi se stvari izboljšale, smo se naslonili na nek dokument, ker prav veliko tega seveda nimamo, ampak zakon, ki določa pravzaprav odnose, Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, ki je nastal mislim, da leta 2010, če se ne motim. Ta zakon ima neka temeljna izhodišča in na tistih izhodiščih smo mi oblikovali ciljne, mislim, projektne cilje in jih primerjali s cilji v učnih načrtih in s cilji, ki jih potem odražajo učbeniki. No, in z učitelji smo potem pa dobili še dodatno odgovor kaj pravzaprav se res dogaja v razredih. Poleg tega, in sicer bi vas opozorila, da je na spletu, če poiščete pod tem naslovom našega projekta, so tri spletne strani. prva spletna stran, ki se vam pojavi, izgleda da najbolj obiskana, je inštituta za narodnostna vprašanja, druga je potem SLOR-ja, slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu, tretji je pa splet Arnes, tam je pa čisto vse gradivo, tam je vse gradivo, ki vam ga danes na kratko predstavljam. Torej, če daste vsebine oziroma naslov projekta in pa se vam takoj pojavijo te tri spletne strani in če greste v tistega, ki ga je na spletu v Arnesu, so čisto vsi podatki do najmanjšega. No, tam boste našli tudi priloge, ki predstavljajo tri panele.

Mi smo po tem, ko smo dobili izhodišča kaj se dogaja v učnih načrtih in v učbenikih, sklicali en panel v Kopru, en panel v Ljubljani in en panel v Lendavi. V vseh teh panelih so bili vabljeni predstavniki zavoda za šolstvo, predstavniki strokovnega sveta za splošno izobraževanje, ravnatelji šol, svetovalci zavoda za šolstvo in učitelji. To se pravi, na teh panelih smo potem prediskutirali naše ugotovitve. V Kopru in v Ljubljani smo doživeli, predvsem v Kopru predvsem odziv sveta za splošno izobraževanje, ker smo pač imeli predsednika v tej sredini, v Ljubljani pa predstavnike zavoda za šolstvo, ki so nam zelo prisluhnili in so nam dali nekaj zelo dobrih nasvetov kako pravzaprav nadaljevati s tem projektom. Kajti, če ta projekt ostane samo v zraku in se nič ne zgodi, potem je naše delo bilo pač zaman. V Lendavi smo pa zelo na široko tudi strategije, ker so bili tam pa tudi nekateri nekdanji poslanci, strategije kako se lotiti, kako naj država Slovenija vidi te odnose. No, ampak jaz ne bom ponavljala to, kar je povedal dr. Bufon zelo temeljito in zelo učinkovito verjetno, kot ste poslušali.

No, in na osnovi vsega tega smo pripravili predloge kako spremeniti učne načrte.

V učnih načrtih, jaz bom samo na kratko potem povzela slovenski jezik v obeh vrstah šol, potem bom dala še kasneje-

Boste kasneje?

No, ampak geografija je bila že nekako omenjena, zgodovina, jaz bom poskušala povzeti.

Torej najprej pogrešamo interdisciplinarno povezovanje. To se pravi, če ta problem se odpre, se odpre geografsko, se odpre zgodovinsko in se odpre jezikoslovno in identitetno. Torej to ne moreš poučevati kar tako, ne, da bi se povezal med temi predmeti, med temi vsebinami.

Drugič, da te vsebine so običajno potisnjene na rob, na konec šolskega leta. In takrat učitelji seveda ali hitijo, da bodo dosegli, izpolnili svoj učni načrt ali pa, ker so pa zelo prizadevni, bi rekla, da poskušajo kljub temu svoja gradiva pripravljati, ker so nam tako tudi povedali v intervjujih. Torej svoja gradiva, so zelo prizadevni pri tem. In predvsem so, vsaj tisti, ki smo jih mi srečali, zelo senzibilni do tega, do te tematike. To se pravi, da je odvisno od tega kaj učitelj čuti, da bi to uresničil. Potem pa še veliko je veliko na tem, da poskušajo učitelji na izkušnjah učencev, to se pravi, da poskušajo učence pritegniti o tem kaj vedo in da poskušajo tudi jim prikazati zelo plastično, da bi tudi nekako razširili problem identifikacije – narodnostne, jezikovne, kulturne. Vsi učitelji so pa tudi ugotovili, da medpredmetnih povezav ni in da pogrešajo te tematike tudi v učnih načrtih, kajti učni načrti še dajo neko spodbudo, recimo v mnogih predmetih najdete to, vendar potem v učbeniku se to kar nekako izgubi. Če vzamem samo primer slovenskega jezika. Čisto obrobne pesmice, večinoma pesnika Košute, se pojavljajo tu pa tam v nižjih razredih osnovne šole, v višjih pa tudi tega manj. In ko pogledaš na to, vidiš kako so nesmiselni tudi ti vložki. Na primer prst kaže na Trst ne pove o Slovencih, ampak pove, da smo pač v Trst hodili nakupovati. Torej pesmico, ki jo je Košuta napisal zato, da je povedal, da smo včasih hodili kupovati v Trst, so uporabili kot zamejsko problematiko. Torej tudi to recimo avtorji učbenikov predvsem jih lahko krivimo.

Naslednja stvar je, da so stari učbeniki nekaj ponudili, kar je bilo bolj konkretno in v novih učbenikih bodisi zaradi, verjetno zaradi količine drugih vsebin, ki jih terja tudi naša povezava v srednje-evropskem in v evropskem prostoru, ki predvsem prevzemajo temeljne poudarke, ker povsod boste videli kaj pomeni Slovenija v evropskem prostoru, kaj pomeni slovenščine kot recimo evropski jezik, šele potem je pomembno, da je slovenščina tudi jezik našega skupnega kulturnega prostora.

Naslednja ugotovitev je, da skupni kulturni prostor Slovencev izgublja na svojem pomenu, očitno izgublja na pomenu. Ne vidimo ga več tako zelo kot smo ga čutili pred tem, ko smo postali člani Evropske unije.

Naslednja stvar je, da so fragmenti včasih tako razmetani, da ni dodatne, pravzaprav dodatne tematike kot posebne tematike v učnih načrtih prav namenjene temu. To se pravi, da prav je napisano, da je treba temu posvetiti, predvsem s stiki tudi s šolami v zamejstvu. Ne morem reči, da stikov s šolami v zamejstvu ni, teh je zelo veliko. Na primer nekateri svetovalci zavoda za šolstvo kot gospa Duhovnik in tako naprej, zelo veliko delajo na tem. Prav tako zelo veliko delajo svetovalci zavoda za šolstvo v Lendavi oziroma v Prekmurju, vendar je to vse prepuščeno nekako-

Oprostite, jaz moram vzeti malo vode.

Ker očitno ta želja je, ampak ravnatelji se pa pritožujejo, da za to pa ni namenjenih sredstev in da morajo iskati drugačna sponzorska sredstva zato, da lahko to uresničijo. Zato smo tudi predlagali med drugim, da se tudi te izmenjave nekako vključijo, ali kot kulturni dnevi ali kaj sorodnega, v same učne načrte.

Naslednja stvar, ki je seveda, je tudi ta, da bi morali v kadrovskih šolah, in to so vse tri pedagoške akademije, ki usposabljajo učitelje. Vse tri pedagoške akademije oziroma pedagoške fakultete, pardon, danes ni več akademij, pedagoške fakultete, jaz sem se tudi sama osebno pozanimala, ne posvečajo tej tematiki kadar usposabljajo učitelje neke posebne pozornosti. To se pravi, da tudi v teh predmetih, ki jih poučujejo bodočim učiteljem na univerzah, bi moralo biti to posebej izpostavljeno.

Naslednja stvar pa je, da je treba učitelje usposabljati tudi iz prakse. Tu smo ugotovili, da prav vsi učitelji bi rabili usposabljanja. In to so nam seveda na zavodu za šolstvo takoj ponudili, da so pripravljeni ta usposabljanja izvesti in tudi so pač opozorili, da so nekatere publikacije, v kateri bi lahko slovenščina v šoli, zgodovina v šoli, geografija v šoli, kjer bi lahko resnično izpostavili to problematiko naših raziskav. Tako, da naše delo se lahko še nadaljuje.

Jaz ne vem, če lahko zaključim na hitro ali vam še nekaj povem o teh naših predvsem anketah.

Ugotovili smo, in bom kar povzela, ne bom dajala nekih podatkov -, ugotovili smo, da veliko več vedo srednješolci od osnovnošolcev. To se pravi, da vsaj to so opazili bodisi na nekaterih športnih ali drugih stikih. Da so zelo širokogrudni oboji, tako osnovnošolski otroci kot srednješolci celo pojmovali, da imajo naši Slovenci v zamejstvu več pravic kot jih v resnici imajo. To se pravi, da imajo in pravico do svojega uradnega jezika in tako naprej, ker to ni povsod res. Da poznajo, kje so Slovenci v svetu, te stvari poznajo. Znajo opredeliti zamejstvo in razlikovati zamejstvo od izseljeništva, pa ni tako zelo jasno, to smo še slišali kaj bi oni pač prepoznali.

Medtem ko javnost, se je pokazalo, da v javnosti sicer je v neki podzavesti prisoten občutek, da vemo, da so Slovenci tu pa tam in da je ne samo diaspora, ampak tudi, da je slovenski korpus veliko večji kot to zajema samo državo Slovenijo, vendar njihov interes pa ni usmerjen v to. Ne spremljajo medijev, večinoma ne spremljajo medijev, večina ne vedo za nekatere kulturne ali politične povezave. Nekaj, kar vedo, so predvsem športne in gospodarske, torej tukaj javnost nekaj več ve.

Tako, da jaz vas vabim k branju analiz obeh anket, ki so kot priloga te spletne strani. Na tej spletni strani je zelo veliko podatkov, ki jih zdaj jaz nebi povzemala, ker pač čas teče. In če bo kakršnokoli vprašanje natančnejših informacij, sem na voljo za vas.

Hvala.

Hvala lepa tudi vam, dr. Čoklova. Zelo ste nam osvetlili to področje, res smo vam hvaležni za ta del.

Zdaj pa prehajamo naprej. k besedi, ker je bilo za gradivo zaprošen tudi Zavod Republike Slovenije za šolstvo, jih prosim za predstavitev gradiva. Lepo vas prosim, da se za zvočni zapis in njegov prepis seveda tudi predstavite.

Izvolite.

Stanka Preskar, namestnica direktorja Zavoda Republike Slovenije za šolstvo.

Gradivo je bilo poslano in je zelo obsežno. Jaz bi samo v kratkih črticah naredila povzetke. Kolegi vodje oddelkov in svetovalci so pripravili zelo strnjeno kako so v učnih načrtih zastopane te tematike in lahko samo poudarim, da po celotni vertikali jih seveda skozi ciljno procesno načrtovanje najdemo. Res pa je, da je medpredmetnost, tako kot je bilo tudi v študijah ugotovljeno, tudi priporočeno, da se kot aktivnost pelje neposredno v učni praksi. Zato morda naslednji poudarki, da se skozi predmete, kateri so bili preučeni, torej od slovenščine, zgodovine, geografije, domovinske in državljanske kulture, etike, družbe, spoznavanje okolja, likovne umetnosti oziroma likovnega snovanja in pa glasbe, kar smo jih v tem času natančno preučili, smo ugotovili, da, tako kot sem že poudarila, da se te tematike dajo prepoznati, seveda je pa zelo pomembno v kolikšni meri. To, kar ste tudi sami ugotavljali, potem zadeva neposredno v učni praksi tudi izživi.

Naj poudarim tudi to, da je bil poudarjeno upoštevanje učnega načrta in pa seveda učbenikov. V slovenskem prostoru velja, da je edini dokument katerega se mora eksplicitno držati vsak učitelj v poučevanju v celotni vertikali, samo učni načrt. Učbeniki so gradiva, kateri morajo slediti v osnovi osnovnim ciljem učnega načrta, praviloma so pa razširjeni. Ne poznamo pravzaprav učbenika kateremu je bilo izdano pozitivno mnenje recenzentov, da nebi sledili učnim načrtom. Medtem, ko vsa ostala gradiva, delovni zvezki in podobno, to pač ne gre čez to proceduro in to velja v zakonodaji.

Tako, da zdaj, če želite, da zelo podrobno to predstavim, kar je bilo v gradivih, verjetno ni pričakovano. Bi pa želela poudariti, da nekje pa morda se res ugotovi, da bi bilo potrebno določene vsebine še bolj eksplicitno poudariti, kot na primer ravno naše zamejstvu v Republiki Hrvaški, torej na področju Hrvaške.

Zdaj, ne vem.

Morda v tem kontekstu samo še to, da pri sprejemanju učnih načrtov seveda je za to zadolžena strokovna skupina katera se imenuje in je sestavljena iz različnih deležnikov. Deležniki, ki sodelujejo pri nastanku učnih načrtov, so vedno strokovnjaki-praktiki, potem so svetovalci Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in pa predstavniki fakultet. Ko se učni načrt oblikuje, gre tudi v strokovno presojo in evalvacijo, šele na koncu se sprejema na strokovnem svetu. Torej strokovni svet je organ, ki potem sprejme učni načrt in je zavezujoč. Praviloma nekje v ciklu 10 let se delajo evalvacije učnih načrtov in zavod za šolstvo v tem trenutku dela evalvacijo učnih načrtov, vseh, ki se trenutno uporabljajo v slovenskem šolskem prostoru, razen slovenščine, ki je bila seveda ravno pred dvemi leti prenovljena.

Tako, da morda ob tem poudarim še to, ker je bilo večkrat poudarjeno, medpredmetnost. Vsak učni načrt, ker sem tudi sama snovalka učnega načrta za kemijo, ima eksplicitno določeno strukturo in v to strukturo sodi tudi to na nek način napoved kako naj medpredmetno stvari potekajo. In zato je zelo pomembno, da učitelji sledijo splošnim ciljem učnega načrta, kjer so potem take tematike tudi zapisane in to smo tudi našli. In če bi potekal učno-vzgojni proces v celotni vertikali medpredmetno, za kar si prizadevamo na zavodu za šolstvo že vsaj 20 let, potem verjetno bi tudi manj imeli težav na tem področju o katerem se sedaj pogovarjamo. In naj poudarim še to, da mi sleherni dan, lahko rečem, na zavodu za šolstvo dobivamo pobude za uvrstitev različnih tematik v učne načrte. In pri tem seveda moramo biti zelo pozorni, kajti zdi se mi zelo pomembna vaša ugotovitev, da učni načrt ne smemo neprestano samo dopolnjevati, temveč iskati rešitve kako aktualne, pomembne, morda zanemarjene ali raje uporabljam izraz manj zastopane vsebine pripeljemo res medpredmetno, saj učenec je samo eden. In naj vas opozorim, od 6. do 9. razreda otroci imajo tudi do 15 predmetov v osnovnošolskem izobraževanju in tu je seveda medpredmetnost in povezovanje in družbeno uravnavanje katere so tiste vsebine, ki so nujne in potrebne, zelo pomembno.

Hvala.

Hvala tudi vam za vašo predstavitev.

Zdaj pa za odziv na predstavljeno gradivo dajem besedo ministru za področje odnosov med republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu Petru Jožefu Česniku.

Izvolite, minister. Imate besedo.

Najlepša hvala. Prvo naj se zahvalim komisiji, da je sploh to tematiko dala na dnevni red, ker v 25 letih samostojnosti mislim, da to še ni bilo prevetreno. Dr. Čok, hvala za vaš trud.

Jaz sem 75 let star. Torej sem bil vzgajan v prejšnjem srednješolskem sistemu, v katerem je bila pobuda na to tematiko v glavnem v rokah pedagoga samega. Omenjena je bila rapalska pogodba, saint-germainska pogodba, plebiscit na koroškem, Trst, Gorica, Videm, Čedad. In vse to je bilo narejeno v 10 minutah. V učbenikih ni bilo veliko napisanega, odvisno pa je bilo od predavatelja samega kako se je ta tematika uveljavila. V obmejnem pasu, kjer sem jaz rasel gor, v Soški dolini v Anhovem, smo bili nekako bolj seznanjeni s tematiko na drugi strani meje, vendar ne s političnega, ampak bolj z ekonomskega – kaj smo lahko prešvercali, kaj so sorodniki na drugi strani delali in podobno. Nekega osredotočenega pristopa o dvigu zavesti in spoznanja matične domovine, ljudi, o diaspori, pa ni bilo.

Potem imamo še drugo stvar. Velikokrat je prišlo do osebnih žalitev. Po 37 letih v Avstraliji dobim tukaj poslanca tega sklica Državnega zbora, ki je rekel »po tolikih letih v Avstraliji še vedno dobro govorite slovensko«. To prikazuje totalno ignoranco tega poslanca – in ta poslanec je predstavnik skupnosti Republike Slovenije - in pomanjkanje osnovnih podatkov in izobrazbe v tej smeri. Saj ni nujno, da vedo letnice saint-germainske pogodbe ali pa letnice plebiscita, ampak omenjen je bil Louis Adamič in to je bil edini izseljenec katerega se je omenjalo, pa je še vrsta drugih širom sveta.

Tako, da jaz sem izredno vesel, da je urad lahko prispeval finančno h analizi in zaključkom te analize in še enkrat hvala vsem. In upam, da se bo ta tematika počasi umaknila in dozorela. Ne pa, da bo na zeleni veji sadež odpadel in se ne bo z njim nič naredilo, potem je bila škoda denarja, škoda napora. Je pa nekaj – če to uvrstimo v kurikulum srednješolski, potem bomo začeli graditi mostove med diasporo in matično domovino. Rezultat je politična osveščenost tako nas tukaj doma kot ljudi izven. Videli bodo, da je neko razumevanje, to je ena stvar. Druga stvar pa je, ki že obstoja – tolminska gimnazija in celovška gimnazija ali slovenska gimnazija sodelujejo. In teh primerov je kar nekaj. Če se to vključi v kurikulum, se to potem lahko nadgrajuje.

Torej še enkrat hvala komisiji in vsem strokovnjakom, ki ste pripravili to gradivo. In vam, dr. Čok, za 25 let garanja.

Kaj?

Ampak tukaj ne govorim samo o zamejstvu, govorim tudi o izseljenstvu – da se točno ve diferenciacija kdo je zamejec kdo je izseljenec. In potem imamo pa še kategorijo, ki je pa nihče do sedaj ni obdelal, to so pa slovenski gastarbeiterji, ki so ostali na Balkanu. Teh pa tudi ni malo. Ne govorim samo o Slovencih v Istri, v Gorskem kotarju ob hrvaško-slovenski meji, ampak govorim tudi o teh, ki so v Nišu, ki so v Novem Sad, ki so v Skopju, ki so v Podgorici ali pa / nerazumljivo / pa Banja luki, v Sarajevu.

Tako. Hvala za besedo.