Spoštovane gospe, cenjeni gospodje lepo pozdravljeni! Pričenjam 16. sejo Odbora za finance. Obveščam vas, da nihče od članic in članov Odbora za finance ni izkazal, da je danes zadržan in da se seje ne bi mogel udeležiti. Na seji kot nadomestna člana sodelujeta poslanec Gregor Perič, namesto poslanke Mateje Udovč iz poslanske skupine Stranke Modernega centra in poslanec Predrag Baković namesto poslanca Janija Prednika iz poslanske skupine Socialnih demokratov.

Prehajam na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste dnevni red prejeli. V poslovniškem roku nisem prejel drugih predlogov v zvezi z dnevnim redom, zato ugotavljam, da je sprejet takšen dnevni red kot vam je bil poslan s sklicem.

Prehajam na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – MNENJE ODBORA ZA FINANCE O ZAHTEVI DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE DRŽAVNEGA ZBORA O ZAKONU O POSTOPKU IN IZVENSODNEGA VARSTVA NEKDANJIH IMETNIKOV KVALIFICIRANIH OBVEZNOSTI BANK. Državni svet je na 6. izredni seji 28. oktobra letos na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel zahtevo, da državni zbor ponovno odloča o navedenem zakonu, ki ga je Državni zbor sprejel zahtevo, da Državni zbor ponovno odloča o navedenem zakonu, ki ga je Državni zbor sprejel na 12. seji 22. oktobra letošnjega leta. Zahteva Državnega sveta je bila Odboru za finance kot matičnemu delovnemu telesu posredovana v mnenje na podlagi 147. člena Poslovnika Državnega zbora. K obravnavi te točke so vabljeni Državni svet, Ministrstvo za finance in Zakonodajno-pravna služba. Kot gradivo za sejo ste s sklicem prejeli zahtevo Državnega sveta z dne 28. oktobra letos, prejeli pa smo tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 4. novembra, mnenje Vlade z dne 7. novembra, dodatne pripombe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6. novembra, dopis Ministrstva za finance o dogovoru sestanka s predstavniki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 11. novembra. Pričenjam z obravnavo zahteve Državnega sveta za ponovno odločanje o Zakonu o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Za uvod dajem besedo predstavnici Državnega sveta, državni svetnici gospe Mariji Lah za dodatno obrazložitev zahteve. Gospa državna svetnica, izvolite.

Predsednik, hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni.

Kot ste že uvodoma izpostavil je Državni svet Republike Slovenije na 6. izredni seji 28. 10. ob obravnavi Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank sprejel zahtevo, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o postopku sodnega in izvensodnega varstva in sicer z naslednjo obrazložitvijo. Državni svet je na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu že leta 2013 izglasoval odložilni veto, saj je zakon po mnenju Državnega sveta posegel v ustavno zajamčene človekove pravice imetnikov podrejenih obveznosti bank, ker je Banki Slovenije omogoča posege v pridobljene pravice imetnikov podrejenih obveznosti bank. Državni svet je po ponovnem sprejemu Zakona o bančništvu v Državnem zboru sprejel zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 261.a, b, c, d in e člena, 347. člena in 350.a člena Zakona o bančništvu ter za začasno zadržanje izvrševanja teh členov Zakona in tudi za prednostno obravnavo zahteve. Ustavno sodišče je v postopku odločanja poslalo predhodno vprašanje na Sodišče Evropske unije. V odločbi 295/13 je Ustavno sodišče za neustavnega spoznalo 350.a člen Zakona o bančništvu, ker ni urejal nekaterih vprašanj, ki bi jih po odločbi Ustavnega sodišča moral urediti in je zaradi tega kršil ustavno pravico nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Državni svet je že 21. februarja 2019, torej še pred formalno vložitvijo Predloga Zakona o postopku sodnega varstva, ki ga je pripravila Vlada Republike Slovenije aktivno vključil v postopek oblikovanja zakonskega besedila, saj je Komisija za gospodarstvo, obrt in turizem podala pripombe k Predlogu Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, ki je bil v javni razpravi. Komisija za gospodarstvo, obrt, turizem in finance je potem 4. junija 2019 oblikovala poročilo k predlogu zakona, v katerem je izpostavila poglavitne razloge za nasprotovanje predlaganim zakonskim rešitvam. Ministrstvo za finance je 10. 6. posredovalo pojasnila v zvezi s pripombami k predlogu Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Potem je Državni svet na 19. seji 12. junija 2019 sprejel mnenje k predlogu Zakona o postopku sodnega varstva, v katerem predloga zakona ni podprl. Državni zbor Republike Slovenije je 22. oktobra 2019 sprejel Zakon o postopku in izvensodnega varstva, ki ga je v zakonodajni postopek vložila Vlada. Zakon je bil pripravljen z namenom uresničiti odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost 350.a člena Zakona o bančništvu, ki je neustrezno urejal pravice imetnikov podrejenih obveznosti bank do sodnega varstva v primeru izbrisa. Državni svet menim, da je sprejeti zakon postopka pravnega varstva nekdanjih imetnikov podarjenih obveznosti bank ne ureja ustrezno, saj ne odpravlja številnih pomislekov, teh je 5, in sicer glede izključne pristojnosti sodišč za sojenje v sporih po omenjenem zakonu, potem ne odpravlja vprašanj povezanih z določanjem sodnih taks, ustrezno ne definira uporabo postopkov za sojenje v gospodarskih sporih, ne odpravlja vprašanj varstva osebnih podatkov tožnikov in nenazadnje ne odpravlja vprašanj izvensodnega izplačila pavšalnega nadomestila nekaterim nekdanjim imetnikom kvalificiranih obveznosti bank. V nadaljevanju Državni svet podaja obrazložitve k posameznim pomislekom, in sicer v 9. členu zakon ureja izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru za sojenje v omenjenih sporih. Kljub navedbam Vlade, da izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru utemeljujejo razlogi kot so prostorska stiska Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi drugih zakonov in preobremenjenost omejenega sodišča. Državni svet poudarja, da lahko določanje izključne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru vodi do kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave. Kot je v svojem mnenju z dne 14. 6. 2019 k predlogu predmetnega zakona opozorila že Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, se bo pripad za del v roku za vložitev tožbe izjemno povečal, kar bi lahko imelo negativen učinek na učinkovitost sodnega varstva, tako v sporih po tem zakonu kot tudi v drugih gospodarskih sporih, ki se oziroma se bodo reševali pred tem sodiščem. Predlagatelj prav tako v predlogu, torej v zakonu ne rešuje praktičnega problema morebitne prostorske stiske na Okrožnem sodišču v Mariboru, saj tudi ta nima dovolj velikih prostorov za vse potencialne tožnike, ki jih je namreč več kot 100 tisoč, ki bi želeli spremljati obravnave, zato obstaja precejšnja verjetnost, da bo sodišče moralo najeti dodatne prostore. Pomisleke glede te izključne krajevne pristojnosti omenjenega sodišča sta v dopisih, vi ste prebral kaj so gradiva za današnjo sejo, izrazila tako Okrožno sodišče v Mariboru kot tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih dopisih z dne 4. in 6. novembra, ki sta jih posredovala tudi Državnem svetu, namreč v teh dopisih opozarjata predvsem na kadrovsko in finančno podhranjenost Okrožnega sodišča v Mariboru za izvedbo omejenih postopkov ter na možnost pravočasne zagotovitve kadrovskih, tehničnih in drugih pogojev za izvedbo postopkov. Kot drugi pomislek. Zakon v 8. členu določa, da se za postopek, ki se vodi po tem zakonu, uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek, in sicer se uporabijo pravila postopka v gospodarskih sporih. Vlada v obrazložitvi k predlogu zakona uporabo pravil postopka v gospodarskih sporih opira na raztezanje učinkov v pravdnih dejanjih iz 29. člena, ki je temeljna značilnost enotnega sosporništva. Predlog zakona je namreč sprva določal, da se vsi nekdanji imetniki kvalificiranih obveznostih bank v postopku štejejo za enotne sospornike. Besedilo pa je bilo potem naknadno spremenjeno tako, da nikjer več ne omenja enotnega sosporništva, vseeno pa predvideva uporabo njegove ključne značilnosti, to je raztezanje pravdnih dejanj. Državni svet poudarja, da je že Ustavno sodišče v 124. točki odločbe številka 295/13 opozorilo na neravnotežje med položajem strank v postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Banka Slovenije naj bi bila tako kot regulator z vpogledom v vse podrobnosti delovanja bančnega sistema dejansko strokovno, kadrovsko in informacijsko mnogo močnejša od tipičnega vlagatelja v kvalificirana bančna upravičenja. Takšno neravnotežje pa lahko pomembno vpliva na dejanske možnosti tožnikov za uspeh v pravdah proti Banki Slovenije, na to opozarjata tudi obe sodišči v že omejenih dopisih.

Kot 3. točka. Zakon v postopku sodnega in izvensodnega varstva v tretjem odstavku 32. člena določa, da če najmanj 30 nekdanjih imetnikov skupaj vloži tožbo iz 25. člena omejenega zakona in imajo skupnega pooblaščenca, se sodna taksa odmeri v višini 50 % takse, ki bi se odmerile v skladu z zakonom, ki ureja plačilo sodnih taks. Vlada v predlogu zakona navaja, da je določba namenjena spodbujanju združevanja nekdanjih imetnikov pri vlaganju tožb, kar zasleduje cilj čim večje koncentracije postopka. Treba pa je opozoriti, da v 10. členu Zakona o sodnih taksah sicer obstaja možnost, da se sodna taksa ne plača, če tako predvideva poseben zakon. Iz predloga Zakona o sodnih taksah in sistemske razlage je moč sklepati, da je tovrstna taksna oprostitev mišljena kot socialni korektiv, ki tudi finančno šibkejšim omogoča dostop do sodišča, nikakor pa ni mišljena kot sredstvo za združevanje tožnikov. V tem primeru nastane neutemeljeno razlikovanje med 30 ali več tožniki, ki bodo skupaj vložili tožbo in imeli skupnega pooblaščenca in ostalimi tožniki, ki teh pogojev ne bodo izpolnjevali. Takšno razlikovanje je v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. Gre za splošno načelo enakosti, ki se na področjih sodnih postopkov izraža kot načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in od zakonodajalca terja, da bistveno enake položaje ureja enako. Ob enem pa omejena zakonska rešitev lahko predstavlja tudi kršitev pravice do proste izbire pooblaščenca, saj so se tožniki v primeru želenega znižanja plačila sodnih taks, primorani dogovoriti o enotnem skupnem pooblaščencu. Četrta zadeva na katero Državni svet opozarja je spornost javne objave podatkov o tožnikih tako fizičnih kot pravnih oseb, predvsem z vidika varstva človekove informacijske zasebnosti kot jo zagotavlja 38. člen Ustave in svobodne gospodarske pobude kot jo zagotavlja 74. člen Ustave. Posega v obe ustavni pravici namreč zakonodajalec ni posebej utemeljil, predvsem pa ni obrazložil sorazmernost predlaganih ukrepov, ki bi bila skladna s sodno prakso Ustavnega sodišča. Državni svet prav tako opozarja, to pa kot 5. točka, na kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave pri ureditvi izvensodnega pavšalnega nadomestila za posamezne nekdanje imetnike kvalificiranih obveznosti bank predvsem fizične osebe, saj razlikovanje nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank na podlagi njihovega socialnega položaja ni v razumni povezavi s predmetom urejanja. Ker zakon ne zagotavlja ustrezne implementacije odločbe Ustavnega sodišča, saj ne vzpostavlja učinkovitega sodnega varstva za nekdanje imetnike kvalificiranih obveznosti bank, Državni svet predlaga, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Državni svet tudi meni, da bi lahko po novem sprejem zakona odločilno vpliva na učinkovito delovanja sodstva kot celote in povzročil morebitne nove protiustavnosti. Hvala lepa.

Hvala, gospa državna svetnica. Prejel sem še dve pooblastili, in sicer poslanec Miha Kordiš nadomešča člana odbora poslanca Luko Mesca iz Poslanske skupine Levica in poslanec Soniboj Knežak nadomešča člana odbora poslanca Matjaža Hana iz Poslanske skupine Socialnih demokratov.

Nadaljujemo s predstavitvijo stališča Vlade v imenu Ministrstva za finance dajem besedo državnemu sekretarju gospodu Metodu Dragonji. Prosim.

Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani ostali prisotni!

Odložilni veto in zahteva za ponovno glasovanje o zakonu, ki je skladno s svojimi pristojnostmi zahteval Državni svet, ni presenečenje za Vlado kot predlagateljico tega zakona. To izhaja predvsem iz dejstva, da je bil Državni svet, tako kot je povedala gospa državna svetnica, zelo aktiven pri obravnavi in sprejemanju zakonov, ki so oblikovali normativno podlago za sanacijo bank v času globalne finančne krize. Tako je Državni svet že v letu 2012 podal zahtevo za ponovno odločanje o Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank. Državni svet je bil tudi eden od pobudnikov ustavne presoje takrat veljavnega Zakona o bančništvu, zoper katerega je prav tako vložil odložilni veto. Temeljna trditev v ustavni pobudi Državnega sveta je domnevno neustaven in reteroaktiven poseg premoženje vlagateljev v kvalificirane obveznosti bank. Ustavno sodišče se je zelo jasno opredelilo do takšnih očitkov v ustavni odločbi. Ključ, kjer je bil Zakon o bančništvu pripoznan kot neskladen z Ustavo, je predvsem zaradi odsotnosti sodnega varstva imetnikom, ne pa zaradi retroaktivnih posegov v lastninska upravičenja. Navajam: »Pričakovanja imetnikov v podrejeni obveznosti bank, da bodo poplačani iz javnih sredstev, niso bila pravno veljavna pričakovanja.« Konec navedka. Tako je opredelilo Ustavno sodišče v 105. točki obrazložitve ustavne odločbe. Pri tem je Ustavno sodišče poleg pravnega položaja imetnikov kvalificiranih obveznosti bank še dodatno opredelilo položaj izbrisanih delničarjev v 109. točki ustavne odločbe. Ključni očitek Državnega sveta glede neustavnosti izbrisov in normativne podlage za izbris tako ustavno sodišče ni sprejelo. Poleg tega je Državni svet praktično istočasno kot vlada v zakonodajni postopek vložil tudi svoj predlog zakona z enakim nazivom pod številka EPA 519/8 očitno zato, ker Državni svet ni bil zadovoljen z rešitvami, ki so bile predvidene v zakonodajnem predlogu Vlade. Ob tem moramo poudariti, da je predlagatelj v času priprave zakona in njegove javne obravnave dvakrat predstavil predlagane rešitve delovnemu telesu Državnega sveta. Ministrstvo za finance je podalo pisna pojasnila k pripombam, ki jih je na vladni predlog zakona podal Državni svet. Vlada je sprejela mnenje k predlogu zakona, ki ga je Državnemu zbor predložil Državni svet. Nadalje je Vlada po opravljeni splošni obravnavi zakona v Državnem zboru, v kateri je bil zakon podprt kot primeren za nadaljnjo obravnavo, sprejela 18. 7. še posebna stališča v zvezi z mnenjem Državnega sveta k predlogu zakona. V teh stališčih je Vlada ponovno vsebinsko obrazložila zakaj nekatere rešitve, ki jih je predlagal Državni svet niso bile vsebinsko sprejemljive tudi iz vidika upoštevanja ustavne odločbe. Na primer Vlada meni, da zahteva, da se stroški postopka neselektivno prevalijo na davkoplačevalce, ni utemeljena. Državni svet se na ta stališča Vlade ni odzval in bil potem v nadaljevanju zakonodajnega postopka neaktiven. Zato nam ni jasno kakšne cilje zasleduje z odložilnim vetom Državni svet. Osnovni namen zakona je, kot je bilo vsakič znova poudarjeno, zagotoviti učinkovito sodno varstvo nekdanjim imetnikom podrejenih obveznosti bank in delničarjem. S predlogom ponovnega glasovanja o zakonu, se ta cilj odmika za nadaljnjih nekaj mesecev, lahko tudi nekaj let, če zakon ne bo deležen podpore večine poslank in poslancev ob ponovnem glasovanju v Državnem zboru. Cilj zakona ni in ne more biti ugotavljanje ali je bila višina kapitalskega primanjkljaja v bankah pravilno ugotovljena in po kakšni metodi. To bo ugotavljalo sodišče v sodnih postopkih po določbah predlaganega zakona. Prav tako ni cilj zakona ugotavljanje politične ali kazenske odgovornosti za izvedene izredne ukrepe in njihovo pravilnost. To ugotavlja parlamentarna preiskava preko ustanovljenih preiskovalnih komisij. Kakršnokoli nadaljnjo odlašanje z uveljavitvijo zakona osnovni namen in cilj tega zakona odmikata v prihodnost. Namen zakona pa ni samo zagotoviti ustrezno in učinkovito sodno varstvo nekdanjih vlagateljem. Kot je napotilo zakonodajalca v 124. točki odločbe Ustavno sodišče mora zakon vzpostaviti, navajam: »Zaupanje vlagateljev sedanjih in bodočih v razumno varnost naložb v kvalificirane obveznosti bank.« »Kar se tiče v letih 2013 in 2014 izvedenih izbrisov bo to zaupanje lahko ustvarila le ureditev po kateri bo morala Banka Slovenije jasno izkazati zakaj je bil ukrep, ki je prizadel njihove naložbe v okoliščinah, primera potreben.« To je ponovno citat iz ustavne odločbe. V kolikor zakon katerega predlagatelj vlaga ne bo deležen podpore o ponovnem glasovanju v Državnem zboru, bo naslednji v vrsti za obravnavo zakon, ki ga je vložil Državni svet. Ta po mnenju Vlade že v osnovni ne upošteva vseh napotil iz odločbe Ustavnega sodišča kot je na primer določba glede dokaznega bremena in ustreznega dostopa do podatkov. Ne vsebuje tudi razdelanega mehanizma za izplačilo potencialnih odškodnin, ki bi na primeren način ščitil finančno neodvisnost Banke Slovenije. Vsebuje tudi nekaj pravnih praznin zaradi katerih ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva, v tem primeru boste lahko poslanke in poslanci odločali o tem, da bodo nekdanjim vlagateljem tekle zamudne obresti na njihove tožbene zahtevke in da bodo podatki o tožečih strankah varovani kot osebni podatki brez dostopa javnosti kljub temu, da zakonski predlog Državnega sveta predvideva izplačilo odškodnin iz javnih sredstev. Po naši oceni je namen Državnega sveta v zakon pripeljati določbo, da so morale biti ocene kakovosti bančnih naložb pripravljene poleg določb prvega odstavka 261. b člena ZBAN1 tudi z v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. ključni cilj Državnega sveta je po naši oceni retroaktivno poseči v takratno veljavno zakonsko ureditev z obvezno uporabo MSRP-jev, kar je v predlogu zakona, ki ga je vložil Državni svet, navedeno trikrat. Stališče Vlade je bilo vseskozi, da zakon ne more retroaktivno posegati v ureditev, ki je veljala v času izvajanja izrednih ukrepov, posebej kar se tiče normativnih podlag, ki jih je uporabila Banka Slovenije. Zakon mora biti procesno naravnan in z materialnimi določbami ne sme posegati v polje neodvisne presoje sodišča. Katere so bile normativne podlage za ocen sredstev bank in vrednote naložb in zavarovanj za posojila se bo preverilo v postopku pred sodiščem, in nadalje, ocenjevalo ali je Banka Slovenije pravilno uporabila te normativne podlage. Kljub temu, da Državni svet v obrazložitvi svoje zahteve tega ne navaja, je očitno, da osnovne zamere izhajajo iz tega, ker te zahteve v zakonodajnem postopku po tem zakonu nismo upoštevali. V tem delu je bil po naši oceni državni svet izpostavljen lobističnim pritiskom interesne skupine vlagateljev, kar se je potrdilo tudi z udeležbo predstavnika ene od lobističnih organizacij na in ob seji Državnega sveta, ki je odločal o pobudi za vložitev veta. Namen zakona, katerega predlagatelj je Vlada, je zamejiti tudi javnofinančne posledice potencialnih odškodnin, katere bodo uveljavljali v sodnih postopkih nekdanji vlagatelji. V obrazložitvi predloga zakona so te posledice predstavljene. Javnofinančna tveganja, ki izhajajo ali bodo izhajali iz tožb nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti in njihovih zahtevkov za odškodnino, so velika. V pogojih ostrega okvira fiskalnega pravila in srednjeročne ter dolgoročne vzdržnosti javnih financ smo v predlogu zakona dosledno uveljavljali načelo odgovornosti banke Slovenije ter s tem povezane odškodninske odgovornosti centralne banke, ki jo je v svoji odločbi natančno opredelilo tudi Ustavno sodišče v 120. točki obrazložitve. Kljub nasprotovanju Evropske centralne banke in Banke Slovenije smo v zakonu sledili že predhodno opredeljeni odgovornosti centralne banke, vzpostavili pa mehanizem pokrivanja odškodnin v 40. členu, ki Banko Slovenije ščiti pred poseganjem v njeno finančno neodvisnost v tistem delu, v katerem je Banka Slovenije izvajala naloge denarne politike. Za to funkcijo ima Banka Slovenije oblikovane posebne rezerve in rezervacije. Ob delu, kjer pa je Banka Slovenija izvajala funkcijo nadzora in funkcijo organa za reševanje bank, pa ima Banka Slovenije oblikovane splošne rezerve, ki predstavljajo kapitalski blažilnik za morebitne odškodnine. Zakon predvideva še oblikovanje namenskih rezerv, v katere bo sredstva prispevala Republika Slovenija s tem, da bo zadržala izplačilo dobička v proračun po sistemu kot ga določa ta 50. in 50. a člen Zakona o banki Slovenije. Te namenske rezerve ostajajo v Banki Slovenije in bodo prvi vir za pokrivanje morebitnih odškodnin. V finančnem smislu gre za potencialne obveznosti Banke Slovenije, katerih izplačilo je vezano na rezultate sodnih postopkov, vire pa pričenjamo oblikovati takoj z uveljavitvijo tega zakona. Takšen mehanizem bo za pokrivanje morebitnih odškodnin, s tem pa tudi koncept zakona je dobil potrditev tudi v razpravi, ki jo je z mednarodnim denarnim skladom odprla Banka Slovenije v času jesenskega zasedanja v mesecu oktobru v Washingtonu. IMF je v tako v diskusiji na ekspertni ravni kot tudi v diskusiji na nivoju vodstva te mednarodne finančne inštitucije potrdil, da bodo organi za reševanje bank odgovorni za izvedene ukrepe bail-in. To je dobra praksa, ki jo zastopa in priporoča IMF. S tem smo dobili načelno potrditev, da je koncept odgovornosti centralne banke kot je vgrajen v zakon in kot izhaja iz pravnih podlag, ki so veljale že pred izrekom izrednih ukrepov, ustrezen. Drugo ključno vprašanje mednarodnega denarnega sklada je bilo ali so bili izredni ukrepi izvedeni pred sprejemom in uveljavitvijo enotnega mehanizma za reševanje bank na evropskem nivoju. Takšen mehanizem za pokrivanje morebitnih odškodnin, s tem pa tudi koncept zakona, je dobil potrditev tudi v razpravi, ki jo je z mednarodnim denarnim skladom odprla Banka Slovenije v času jesenskega zasedanja v mescu oktobru v Washingtonu. IMF je tako v diskusiji na ekspertni ravni kot tudi v diskusiji na nivoju vodstva te mednarodne finančne inštitucije potrdil, da bodo organi za reševanje bank odgovorni za izvedene ukrepe bail-in. To je dobra praksa, ki jo zastopa in priporoča IMF. S tem smo dobili načelno potrditev, da je koncept odgovornosti centralne banke kot je vgrajen v zakon in kot izhaja iz pravnih podlag, ki so veljale že pred izrekom izrednih ukrepov, ustrezen. Drugo ključno vprašanje mednarodnega denarnega sklada je bilo ali so bili izredni ukrepi izvedeni pred sprejemom in uveljavitvijo enotnega mehanizma za reševanje bank na evropskem nivoju. Ker je odgovor pritrdilen bo vidik normativnih podlag, ki jih je uporabila Banka Slovenije pri izračunih kapitalskih primanjkljajev insolventnega praga, ključen za ceno in odločitev sodišča. Odgovore na pomisleke Državnega sveta je Vlada oblikovala v pisnem odzivu, ki je bil predložen Državnemu zboru 7. 11. 2019 in katerega podrobneje ne bom povzemal. Predvsem Vlada zavrača, da bi plačilo sodnih taks v teh sporih bremenilo davkoplačevalce. O tem je potekala obširna razprava tekom zakonodajnega postopka v Državnem zboru, ki tudi ni bil naklonjen, da so tožniki oproščeni plačila sodnih taks. Ureditev, ki jo sedja predvideva zakon, zagotavlja vsem nekdanjih imetnikom, da tožbo lahko vložijo in da plačilo sodne takse z njihove strani ni pogoj oziroma ovira za uveljavljanje sodnega varstva. Prav tako Vlada zavrača očitek, da je razkritje podatkov o dolžnikih, to je nekdanjih imetnikih, ki bodo iskali sodno varstvo, neskladno z Ustavo. Natančno je utemeljeno, da javni interes prevlada nad interesom zavarovanja osebnih podatkov, ker bodo morebitne odškodnine izplačane iz javnih sredstev. Namen tega razkritja je določen tudi v samem členu zakona.

Kar se tiče določitve izključne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru za sojenje v postopkih je Vlada pojasnila, da je bil takšen predlog sprejet po opravljenih intenzivnih usklajevanjih s sodstvom in Ministrstvom za pravosodje. Izključna pristojnost enega sodišča je utemeljena s kompleksnostjo materije, o kateri se bo odločalo o sporih in potrebo po uniformiranosti odločitve sodišča, na kar je napotilo Ustavno sodišče. Tukaj moram posebej poudariti, da ravno zaradi ravnotežja med strankami, se je potrebno prizadevati za združevanje sporov in da to prispeva, da pravila združevanja tožb oziroma kolektivnih tožb takšne napotitve ne potrjujejo.

Glede uporabe pravil pravnega postopka za gospodarske spore, so ti namenjeni hitrejšemu in smotrnejšemu teku postopka, pri čemer te določbe v bistvu ne omejujejo procesnih pravic strank, predvsem pa ne omejujejo pravice do izjave strank v sodnem postopku.

Kar se tiče možnosti izven sodne rešitve spora s pavšalnim nadomestilom so, kot znano, te določbe bile dodane tekom zakonodajnega postopka. Določbe po mnenju Vlade omogočajo alternativno in bistveno hitrejše reševanje spora in so strogo omejene samo na izbrisane imetnike, ki imajo majhno možnost sodnega varstva zaradi zahtevnosti materije s tem povezanimi stroški in trajanjem postopkov. V kolikor te določbe kljub navedenemu predstavljajo neenako obravnavo pred zakonom, pa bo lahko to presojalo Ustavno sodišče, če bo podana pobuda za ustavno presojo. Takšno pobudo za presojo ustavne skladnosti je že najavila Banka Slovenije. Vlada zgolj dodaja, da so bile podobne rešitve pavšalne odškodnine z zakonom omogočene v Italiji in da do bile potrjene kot skladne z evropskim pravom. Opozorila in pripombe, ki sta jih Državnemu zboru, Državnemu svetu in Vladi predložili Vrhovno sodišče Republike Slovenije in Okrožno sodišče v Mariboru 6. 11., smo obravnavali na skupnem sestanku z Ministrstvom za pravosodje dne 8. 11. Ugotovljeno je bilo, da so ob tesnem sodelovanju s sodno vejo oblasti pri oblikovanju procesnih določb zakona, te pripombe posredovane prepozno in na neustrezen način. Lahko tudi ugotovimo, da podane pripombe nasprotujejo rešitvi glede izključne pristojnosti sodišča v Mariboru, ki je bila dogovorjena prav s sodstvom v času zakonodajnega postopka. V dani situaciji je najboljša rešitev, da se pripombe sodstva še enkrat skrbno preučijo in izmenjajo pogledi s ciljem vzpostavitve organizacijskih pogojev za delovanje sodišča in dopolnitve procesnih določb v času, ki je po zakonu na voljo za pridobitev podatkov in vložitev tožb, to je 7 mesecev po vzpostavitvi podatkovnih sodb. V dani situaciji zato sodstvo ne nasprotuje sprejemu in uveljavitvi zakona. Vključeni deležniki, ki moramo zagotoviti pogoje za učinkovito in hitro obravnavo tožbenih zahtevkov, pa bomo v tem času dorekli organizacijske rešitve in po potrebi predvideli tudi dopolnitve normativnih procesnih določil za delo sodišča. Te normativne podlage bodo lahko dopolnjene tudi v drugih zakonih, ne samo z dopolnitvijo tega zakona.

Ob zaključku bi želel še enkrat poudariti, da ni cilj Ministrstva za finance in Vlade zmagati v odnosu do Državnega sveta ali kateregakoli drugega deležnika prizadetega z ukrepi, ki so bili izvedeni v letih 2013 in 2014. Želimo doseči cilj, to je učinkovito sodno varstvo nekdanjim imetnikom podrejenih obveznosti in delničarjem bank, ki so delili breme z državo v procesu sanacije bank. Odsotnost učinkovitega sodnega varstva zaradi izbrisov, ki jih je naložila Banka Slovenije, je poglavitni problem vse od izdaje ustavne odločbe leta 2016. Poslanke in poslanci imate možnost, da to sodno varstvo nekdanjim vlagateljem zagotovite s potrditvijo tega zakona. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, na katerega so se ravno tako obrnili nekateri prizadeti vlagatelji. Odločitev ESČP je nepredvidljiva in se lahko razteza od zneskov za pravično zadoščenje za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, pa do splošne sodbe v smeri sprejemanja ali spremembe zakonodaje. Pričakujemo lahko sodbo tega sodišča, s katerim bo ESČP naložilo Republiki Sloveniji, da vzpostavi ustrezno sodno varstvo. To pomeni, da se nam lahko ponovi sodba Ališić proti Republiki Sloveniji iz naslova deviznih vlog hrvaških in bosanskih varčevalcev, ki je imela za Slovenijo velike javnofinančne posledice. Zato še enkrat apeliramo, da s potrditvijo zakona to pravno varstvo vzpostavimo. Zakonske določbe pa tekom izvajanja zakona lahko tudi izboljšujemo. S tem bi dokazali, da delujemo kot zrela država in da zagotavljamo razumno varstvo vlagateljem tudi v bolj tvegane finančne naložbe. Hvala lepa.

Hvala, gospod državni sekretark. Vmes sem prejel še eno pooblastilo, in sicer poslanec Jernej Vrtovec nadomešča člana odbora poslanca Jožefa Horvata iz Poslanske skupine Nove Slovenije.

Nadaljujemo s predstavnico Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, to je gospa Sonja Bien Karlovšek. Gospod Dragonja, vi pa prosim, če mikrofon izklopite. Gospa Bien Karlovšek, prosim in prosim, če čim bližje mikrofonu govorite zato, da vas bodo slišali. Izvolite.

Hvala za besedo.

Torej, Zakonodajno-pravna služba je v svojem pisnem mnenju ugotovila, da navedbe Državnega sveta v zahtevi za ponovno odločanje sovpadajo s pisnim mnenjem, ki smo ga izdali dne 14. junija o predlogu zakona in s pisnim mnenjem o nekaterih amandmajih k temu predloga zakona, ki smo ga izdali 6. septembra 2019. Zato smo zaključili, da so vsa pravna vprašanja, ki jih izpostavlja zahteva, bila v zakonodajnem postopku že obravnavana in je nanje Zakonodajno-pravna služba opozorila in se do njih opredelila. Hvala.

Hvala, gospa Bien Karlovšek.

Tako, gospe in gospodje, z uvodnimi predstavitvami smo zaključili. Sprašujem predlagateljice ali morda želite besedo? Izvolite.

Hvala lepa.

Bom zelo kratka, in sicer bi se odzvala samo na nekaj trditev, ki jih je v svoji predstavitvi podal Državni sekretar gospod Dragonja. In sicer, da je Državni svet vložil svoj zakon očitno zato, ker nismo bili zadovoljni. Približno citiram, kot sem si uspela zapisati, me pa gospod Dragonja seveda lahko takoj popravi, »to ne drži, razlog, da je Državni svet se lotil priprave tega zahtevnega zakona je izključno in samo v tem, da je celotna procedura, da ne omenjam subjektov, strašno zamujala. Mi vemo, da je bila odločba Ustavnega sodišča v letu 2016 in da je bil rok, kakšen je pa rok za implementacijo ustavne odločbe je pa jasno.« Bil je postavljeno tudi vprašanje s strani državnega sekretarja kakšne cilje zasleduje Državni svet. Jaz moram ponovno in še enkrat poudariti, da zasledujemo izključno in samo en cilj, to je udejanjanje učinkovitega sodnega varstva vsem bivšim lastnikom podrejenih papirjev. Nadaljnja trditev, da je bil Državni svet izpostavljen lobističnimi pritiskom. Jaz moram reči, da v Državnem svetu kot predsednica vodim komisijo za gospodarstvo, finance, obrt in turizem, nisem bila izpostavljena nobenemu lobističnemu pritisku. Če ima gospod državni sekretar tukaj informacije o lobističnih pritiskih, potem je verjetno najbolje, da jih kar pove kdo je, katera lobistična skupina je pritiskala na koga.

Pa še eno zadevo bi izpostavila. In sicer, včerajšnji zapisnik sestanka, ki je bil med Ministrstvom za finance, Vrhovnim sodiščem, torej predstavniki Vrhovnega sodišča, predstavniki Okrožnega sodišča iz Maribora in pa predstavniki Ministrstva za pravosodje. Res je, da so v zapisniku, kot ste lahko tudi samo videli, prebrali, torej se strinjali, da ne nasprotujejo sprejemu zakona, vendar na drugi strani pa je res tudi to, da nobenega od svojih predhodnih opozoril, ki so jih podali s korespondenco nekaj dni prej, niso negirali, pač pa so to ponovno izpostavili. In pravzaprav se sprašujem tudi glede na sklepne besede gospoda Dragonje, da normativne podlage bodo naknadno v tem ali drugem zakonu. Zakaj pravzaprav, če pa že danes vemo, da so določene pomanjkljivosti? Zakaj še danes ne naredimo nekega napora in te tako imenovane normativne podlage v kolikor gre samo za normativne podlage, ne vnesemo v zakon in na tak način omogočimo učinkovito sodno varstvo, kar je namen in cilj tega zakona? Hvala lepa, predsednik.

Hvala, gospa državna svetnica. Gospe poslanke, gospodje poslanci, odpiram razpravo. Kdo želi razpravljati? Če ni razprave, potem ugotavljam, da je… Gospa Kociper, to lahko razumem kot razpravo, prijavo za razpravo? Izvolite, imate besedo.

Hvala lepa. Se opravičujem nisem dovolj visoko dvignila roke.

Jaz bi vendar se dotaknila na kratko te problematike veta Državnega sveta. Mi vemo, da imamo zdaj pred sabo v Državnem zboru kar tri predloge veta. V situaciji, ki jo imamo zdaj, klasično manjšinsko vlado, seveda s tem Državni svet znatno pridobiva na svojem pomenu in v tem smislu je treba vedeti, da tudi Državni svet nosi mnogo večjo odgovornost, ki jo ima sicer. Mimogrede nisem zelo dobro na tekočem s Poslovnikom Državnega sveta, ampak če se prav spominjam še iz časov študija, 40-članski državni svet lahko tudi tako pomembne odločitve kot je odločitev o vetu na nek zakon sprejema z navadno večino, me bo morda gospa predstavnica popravila, če se motim, in edini posebni pogoj, ki je podan, da je prisotnih 11 državnih svetnikov. Ne govorim, da je, niti ne sprašujem kakšna je bila večina v tem konkretnem primeru, govorim pa da lahko državni svet v situaciji, ki jo trenutno imamo, prvič v zgodovini Republike Slovenije, zelo vpliva na to kateri zakon bo dejansko sprejet in kateri ne, pri tem pa nima nobene odgovornosti. V kolikor bo v tej situaciji prišlo do situacije, ki jih v naših državah že imamo, tudi to je možno, državni sekretar je to povedal, glede na odločitev v Evropi, lahko pride tudi do znatne odškodninske odgovornosti države, zaradi zamud, ki so lahko sankcionirane tudi dnevno. In potem seveda se bom vsi skupaj spraševali kako to, da je to teh zamud prišlo. Jaz bi vseeno na nekaj navedb odgovorila. Mi smo vsi skupaj tudi predstavniki Državnega zbora, poslanci tukaj na neke stvari opozarjali tudi v času zakonodajnega postopka, ena od teh je na primer ta, ki jo izpostavlja tudi Državni svet, to je pristojnost, se pravi izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, prav vsi poslanci, V Mariboru, se opravičujem, prav vsi poslanci prisotni na tem odboru smo imeli pomisleke, ampak na koncu in do konca je Vrhovno sodišče Republike Slovenije vztrajalo pri tej rešitvi, če najvišji organ sodne veje oblasti vztraja pri rešitvi, potem ne vem kdo smo mi ali pa, z vsem spoštovanjem, Državni svet, da potem varujemo Okrožno sodišče v Ljubljani, ker to ali bo okrožno sodišče lahko delalo ali bo njihovo delo moteno ali imajo zagotovljene pogoje za delovanje in tako naprej, to je nekaj kar mora biti v prvi vrsti skrb sodne veje oblasti in če sodna veja oblasti do konca kljub vsem opozorilom poslancev tudi predlog amandmaja je že bil pripravljen, vztraja, da je to najustreznejša rešitev, potem ne vem kdo ima več znanja in več moči in pooblastil, da temu nasprotujejo. Druga stvar. Prav vsi poslanci smo se tukaj zavedali, da so nekatere rešitve lahko protiustavne, ampak prav vsi poslanci opozicije in koalicije smo bili za to, da se razkrijejo tisti, ki bodo tožniki v teh zadevah. Zavedamo se, da je lahko to potencialno protiustavno, ampak tak amandma so imeli celo predstavniki SDS in NSi in tak amandma je koalicija povzela. To je še ena od stvari na katero opozarja Državni svet Republike Slovenije. Se pravi nič novega oni ne opozarjajo in na vse te dileme je bilo že odgovorjeno. Tukaj gre za posebno vrsto odgovornosti, odgovornost sui generis, za katero vsi skupaj ne vemo kako bo na koncu vse skupaj se izšlo, ker o takšni vrsti odgovornosti tudi naše Ustavno sodišče še ni odločalo. In na koncu. Tako kot pri vseh tovrstnih telesih seveda tudi Državni svet ima nekatere parcialne interese in način po katerem lahko parcialni svet odločil, kot sem prej povedala, seveda na nek način omogoča, da ti parcialni interesi na nek način tudi prevladajo. Dajmo si ne zapirati oči, da je temu tako. Interesi tukaj so izraziti in zelo močni. Če je kdo pogledal zakon, ki ga je predlagal na to temo Državni svet, mislim, da je povsem jasno, da gre tisti zakon v zelo drugačno smer in je mnogo bolj naklonjen tistim, ki so bili razlaščeni. Mi smo se tukaj pogovarjali ure in ure in vemo, da je bil zelo, zelo majhen odstotek ljudi, ki so kupovali te papirje tako poimenovanih, po domače smo jim rekli nepoučenih vlagateljev. Večina je bila, zlasti, če pogledamo vrednost pa tudi absolutno število, zelo dobro obveščenih vlagateljev, zavarovalnic, pozavarovalniških družb in tako naprej. In ti njihovi interesi, da se jim ta denar nekako povrne, so zelo jasni in zelo močni in jih jaz tudi skozi te geste zaznam, pa če se zdaj vsi skupaj delamo, da so ali pa da niso in tudi ne rečem, da niso legitimni, ampak samo dajmo karte na mizo. Toliko o tem in se opravičujem, ker sem bila…